Dihamo zavestno ali avtomatsko?
Dihanje je v veliki meri avtonomen proces, kar pomeni, da poteka avtomatično in brez potrebe po zavestnem nadzoru. To je pravzaprav zelo smiselno, saj je količina vdihov in izdihov vsak dan zelo velika (zdrav in umirjen človek bi naj vdihnil 8-12x na minuto, kar znese v povprečju nekje 14.000 vdihov na dan – danes je sicer povprečje še veliko višje). Če bi morali vsak vdih in izdih nadzorovati zavestno, bi se nam zmešalo ali pa nam ne bi ostalo dosti pozornosti (energije) za opravljanje drugih dejanj, kar bi močno zmanjšalo našo možnost ohranitve vrste skozi zgodovino.
Zavesten nadzor nad dihanjem vzpostavimo z nadzorovanjem gibanja trebušne prepone, kar nam je omogočil razvoj govora. Ta zavesten nadzor pa, kot rečeno, lahko ohranjamo zgolj krajši čas in je zato ob želji in/ali potrebi po spremembi vzorca dihanja nemogoče ga preko celega dne popravljati in usmerjati. Čim bomo namreč pozornost odmaknili od dihanja, se bo počasi vrnilo v avtomatični način, ki je neželen. Da bi spremenili nepravilen (neučinkovit, neustrezen) vzorec dihanja, moramo tako vplivati na drugo stran enačbe – poiskati, razumeti in odpravljati vzrok, zaradi katerega je sistem sploh prisiljen dihati drugače, kot bi bilo optimalno.
Družbene spremembe narekujejo dihanje
Tehnološki in energetski razvoj družbe v zadnjih desetletjih je neverjetno hiter. Prehiter za sposobnost telesa in podzavesti, da bi se nanj učinkovito prilagajala. Kadar se spremembe v okolici dogajajo prehitro in jih je preveč, se telo na to odzove s stresnim odzivom – aktivacijo simpatične veje centralnega živčnega sistema. Tempo življenjskega sloga v razvitem svetu se ne ustavlja in je brez odmora – elektrika je vedno na voljo, povezava s svetom v obliki tehnologije tudi in tako ni potrebe, da bi hitrost življenja nihala znotraj dneva ali letnih časov. To pa terja od telesa nenehen stresni odziv in povečevanje napetosti mišic, da je vsaj kolikor toliko kos vsemu dogajanju in spremembam. Povišana simpatična aktivacija vpliva tudi na dihanje, ki se ob tem pohitri, postane plitkejše in bolj površinsko. V ciklu dihanja se izgubi tudi trodelni ritem – odmor oziroma prekinitev med izdihom in novim vdihom se izgubi. Prav tako, kot se je izgubil odmor v neprestanem delovanju družbe.
Poleg tega višja mišična napetost v telesu zmanjša možnost polnega in globokega vdiha, saj se poviša tlak v trebušni votlini. Ob dihanju se mora namreč trebušna prepona napeti in spustiti v trebušno votlino, da bi se ob tem razširila pljuča in bi zrak zaradi podtlaka vdrl vanje. V kolikor pa je tlak v trebušni votlini povečan, pa se mora trebušna prepona veliko bolj napeti za enak učinek. In, če je tlak prevelik, svojega dela ne bo mogla opraviti, s čimer se znatno zmanjša učinkovitost dihanja in poveča utrujenost človeka, ki diha na tak način.
V otroških letih …
Omenjena sprememba dihalnega ritma iz trodelnega v dvodelnega in povišanje mišičnega tonusa se največkrat pojavi že med odraščanjem, še posebej v prvih letih življenja. Takrat je otrok najbolj nebogljen in povsem odvisen od staršev ali skrbnikov. Njegovo preživetje je odvisno od njihove sposobnosti zaznavanja njegovih potreb in težav in od sposobnosti, da jih zadovoljijo in rešijo. Starš zato potrebuje dovolj visoko stopnjo zavedanja samega sebe, lastnih občutkov in telesa, saj mu samo to omogoča dovolj realno čutiti in razumeti čustva, ki jih izraža otrok, jih prepoznati in uporabiti za iskanje rešitve situacije.
A prehiter tempo življenja na drugi strani onemogoča dovolj časa, da bi starš bil v stiku s svojimi občutki in čustvi. Takšen starš bo zmeden ob otrokovem izražanju čustev, ki ga bodo tudi motila, saj bodo v njem budila neprijetne občutke in spomine iz lastnega otroštva, ko njegovi starši njemu niso znali dovolj učinkovito pomagati. Takšen človek ni imel dovolj podpore, da bi se razvil v polno zrelega in odgovornega človeka, ki zna ustrezno reševati težave in učinkovito zadovoljevati lastne potrebe. Zato je nezmožen učinkovito zadovoljevati potrebe drugih – v tem primeru lastnega otroka.
Ukvarjanje s čustvi poleg tega zahteva tudi precej časa, ki pa ga staršu tako že kronično primanjkuje. Otrok tako čuti staršev odpor, nejevoljo, jezo in nekompetentnost pri soočanju s čustvi, ki jih sam izraža. Ob tem občuti strah, da ga bo starš zapustil ali zavrgel, zaradi česar je ogroženo njegovo preživetje. Ker otrok ni sposoben s svojim vedenjem dovolj vplivati na okolico, mu preostane sprememba lastnega vedenja. Otroku tako ne preostane drugega, kot da omeji izražanje notranjih občutkov. To pa najlažje stori s postopnim povečevanjem lastnega mišičnega oklepa preko povišane napetosti mišic, ki omeji prehajanje informacij iz telesa v zavest – ustvari se senzorno-motorna amnezija. To situacijo sicer izboljša in ustvari več ravnovesja med staršem in otrokom ali znotraj družine, a otrok plačuje ceno za kronično povišano napetost telesa.
Ta vpliva med drugim tudi na poslabšanje učinkovitosti dihanja, kar znižuje nivo življenjske energije, ki je na voljo za dejanja in delovanje. Povišana napetost mišic namreč porablja veliko energije, poleg tega je pretvorba kisika v energijo omejena zaradi hitrega in plitvega dihanja. To močno zniža kakovost življenja in tudi zdravja. Otrok s kronično napetostjo in neučinkovitostjo dihanja je nesproščen in nezmožen spontanega, avtentičnega izražanja. Njegovi odzivi so velikokrat pretirani ali premedli, skratka neustrezni. Takšno vedenje se stopnjuje skozi odraščanje in razvoj. V kolikor takšna oseba ne dela na spremembi svojih vzorcev gibanja in dihanja, bo ostala v neučinkovitem delovanju, kar pa jo bo naredilo nezrelo in manj sposobno reševati težave v odrasli dobi – prav tako, kot je bilo to pri njenih starših.
Razumeti vzroke je ključno
Razumevanje teh vzrokov za popačitev dihanja je ključno, če želimo dihanje učinkovito in dolgotrajno spremeniti in urediti. Delo na postopnem odpravljanju kroničnih napetosti (vračanju sposobnosti usklajenega daljšanja in krajšanja mišic), učenje pravilnega ritma in dinamike dihanja in razumevanje ter doumevanje vzrokov za težave lahko omogočijo osebi postopno učenje drugačnega delovanja in spremembe vedenja, s čimer sčasoma povečuje lastno sposobnost zaznavanja, prepoznavanja in učinkovitega izražanja notranjih stanj. Bolj kot se človek realno občuti in boljši kot ima nadzor nad vedenjem/izražanjem, bolj primerne so njegove akcije glede na stanje okolja. S tem viša svojo sposobnost vplivanja na okolico in doseganja želenih sprememb. To mu omogoča sčasoma presegati njegove globoke občutke in vzorce privzgojene nemoči, nerazumljenosti in neavtentičnega izražanja. Zaradi višje sposobnosti vplivanja na okolje je lahko bolj sproščen, pristen in spontan v delovanju in izražanju. Diha lahko polno, sproščeno in samozavestno. Več časa lahko preživi v stanju parasimpatične aktivacije, zaradi česar ima več energije, je bolj zdrav in manj utrujen. To pa posledično poveča kakovost njegovega življenja in doživljanja sveta, viša zadovoljstvo in pozitiven vpliv na okolico.
Članek je napisan kot domača naloga v procesu izobraževanja za učitelja AEQ dihanja 1. stopnje. Originalno besedilo je del učbenika tega seminarja, avtor katerega je Aleš Ernst.
