Zavestno dihanje zahteva veliko pozornosti
Ko začne človek usmerjati pozornost vase, v telo, se zelo hitro zave lastnega diha. Dihanje je sicer del avtonomnega živčnega sistema in je večino časa torej avtomatično – o njem ne razmišljamo in ga zavestno nadzorujemo. Izvajanje AEQ vaj ali drugih somatskih gibanj pa nam omogoči čas, ko se lahko več ukvarjamo z zavestnim spreminjanjem, prilagajanjem in vadbo drugačnih oblik, ritmov in hitrosti dihanja. Takrat dihanje »vzamemo v svoje roke«, torej zavestno posežemo v njegov avtomatizem in s tem lahko vadimo, kako dihati bolj učinkovito in skladno z našim namenom. Ta je lahko bodisi umiritev preko aktivacije parasimpatične veje CŽS ali pa vzdraženje preko simpatične veje.
Kadar se učenci ukvarjajo z gibi med izvedbo AEQ vaj, je njihova pozornost usmerjena v gibanja, občutke, usklajevanje krčenja in sproščanja mišic … Ta povečana pozornost in kompleksnost nadzora je lahko, sploh v začetnih fazah učenja, prevelik zalogaj za učence. Dodatna pozornost na dihalnem ritmu in usklajevanju dihanja z gibanjem je zato lahko v teh fazah prezahtevna naloga in je učence boljše opozarjati, naj bodo osredotočeni predvsem na pravilno izvedbo gibanja, dihanje pa naj ohranjajo ob tem kar se da umirjeno. Pretirano ubadanje z dihanjem bo namreč odvrnilo pozornost od gibanja, povišanje skladnosti katerega je še vedno glavni cilj vadbe. Šele ko učenec dovolj visoko nadzoruje gibanje – krčenje in sproščanje mišic – lahko v vadbo začne dodajati tudi manipulacijo in usklajevanje dihanja. S tem se bo povečala kompleksnost in zahtevnost izvedbe, kar lahko v pravi meri sproži nadaljnji napredek.
Napete mišice onemogočajo svobodno dihanje
Pravilno in učinkovito dihanje je zelo močno odvisno od stanja sproščenosti mišic. Ob vdihu se mora namreč trebušna prepona spustiti v trebušno votlino, ta pa se mora preoblikovati, da prepone ne ovira pri tem spustu. Za učinkovito preoblikovanje trebušne votline moramo imeti dovolj veliko sposobnost sprostitve trebušnih mišic, hkrati pa si nekoliko pomagamo z usločenjem ledvenega dela hrbta preko napetosti mišic v spodnjem delu hrbta. V kolikor ima oseba neprestano napete trebušne mišice in nizek nadzor nad njihovim zavestnim sproščanjem, se trebušna votlina ne bo mogla dovolj učinkovito preoblikovati. Tako se trebušna prepona ne bo mogla dovolj svobodno premakniti navzdol, kar pomeni, da bo vdih zmanjšan oziroma ga bo morala oseba dopolniti s pomočjo sekundarnih dihalnih mišic v zgornjem delu trupa.
Dihanje na ta način postane neučinkovito, plitko in velikokrat prehitro. Zaradi povečanega napora ob vdihu takšna oseba preklopi na ustno dihanje, ki je manj naporno, a za sabo potegne vrsto neprijetnih in škodljivih posledic.
Naravno dihanje je trodelno
Naravni ritem dihanja je cikličen med tremi fazami – vdihom, izdihom in odmorom med obema. Vdih je aktivna faza dihanja, saj moramo zanj napeti mišice – trebušno prepono in hrbet, ob globokem vdihu tudi mišice v zgornjem delu trupa in med rebri. Izdih je nasproten vdihu in je pasiven del dihanja, saj se moramo zgolj sprostiti in zrak bo samodejno iztisnjen iz telesa. Človek, ki je zelo vzdražen, nemiren ali utrujen, bo imel skrajšano ali neobstoječo fazo premora med izdihom in vdihom. Takšno dihanje je znak simpatično dominantnega živčnega sistema in, kadar je kronično, kaže na težave osebe pri umiritvi, odporu do počitka in predaje.
Kako dihamo kaže na stopnjo zahtevnosti tega, kar počnemo
Opazovanje dihanja med vsakodnevnimi opravili ali telesno aktivnostjo nam lahko da veliko povratnih informacij o našem stanju. Kadar nismo telesno aktivni in pod stresom, bi morali imeti naravno prisoten odmor med izdihom in vdihom, brez da bi nanj poskušali zavestno vplivati. Dihanje naj bi v večini časa potekalo skozi nos. To se bi naravno naj spremenilo le v primerih zelo povišane telesne aktivnosti. Zato dihanje skozi usta pri človeku, ki ne počne nič posebno intenzivnega zagotovo ni optimalno ali normalno. Še posebej ne, če izvaja AEQ vaje. Zato je v teh primerih potrebno učenca opozoriti na njegovo dihanje in ga usmerjati, da postopoma poskuša vedno več časa med izvedbo vaj dihati skozi nos. Sprva ga bo to morda sicer spravljalo v stisko, a se bo sčasoma navadil in dihanje skozi nos bo postalo zanj običajno. Ali dihamo skozi nos ali usta je lahko tudi zelo dober pokazatelj nivoja intenzivnosti oziroma zahtevnosti gibanja/aktivnosti, ki jo izvajamo. Pametno je izvajati večino dnevnih aktivnosti, dela in športa v zahtevnosti, ki nam dopušča dihanje skozi nos. To nam omogoča bolj zavestno gibanje in onemogoča preseganje meja svojih zmogljivosti in znanja.
Pravilno dihanje je posledica usklajenega in učinkovitega delovanja telesa in živčnega sistema. Nanj se da z vajo in učenjem vplivati, vendar ne na silo. Še posebej ne na način, da poskušamo dihanje regulirati preko celega dne, saj je naloga CŽS da ga upravlja v skladu z okoljem, potrebami, situacijo in pa stopnjo naše zrelosti ter sposobnosti. Preveč zavestno poseganje v dihanje v takšnih primerih je tako lahko neproduktivno ali celo škodljivo. Boljši pristop je, da dihanje izboljšujemo v posebnem času, namenjenem temu, s tem vplivamo na dvig urejenosti in zrelosti, kar bo samodejno povzročilo boljše delovanje telesa in CŽS in izboljšalo dihanje pri vsakodnevnih dejavnostih.
Članek je napisan kot domača naloga v procesu izobraževanja za učitelja AEQ metode 1. stopnje. Originalno besedilo je del učbenika tega seminarja, avtor katerega je Aleš Ernst.
