Urejanje gibanja za urejeno življenje

Človek, ki želi biti v hitrem in neizprosnem tempu razvitega sveta konkurenčen in uspešen, mora vsaj v določeni meri prezreti lastne notranje občutke.

Utrujenost, strah, jeza, nemoč – vse to so občutki, ki so sila neprijetni in za katere verjamemo, da nas oddaljujejo od želenega cilja. Namesto občutkov postajajo za uspeh vse pomembnejše številke, merljiva dejstva in konformizem.

Potlačitev občutkov dosežemo s povečanjem mišičnega oklepa – povečano napetostjo mišic, še posebej v središču telesa, okoli trebuha in hrbta. Ta predel tako postane tog in fiksen, kar je v nasprotju z njegovo pravo funkcijo in ustrojem telesa.

“Čvrst core, stisni trebuh!”

Pri sodobnem človeku iz razvitega sveta večina energije za gibanje prihaja iz okončin. Mantra »čvrst core« se pojavlja tudi pri večini vadb, ki še potencirajo že tako slabo stanje. Fiksen in čvrst trup namreč onemogoča lahkotno, elegantno in učinkovito gibanje.

Ta predel je namreč naš »motor« in iz tu bi naj izhajalo vso večje gibanje ter se prenašalo naprej v okončine. Majhen premik v trupu lahko povzroči velik premik v okončinah, kar je učinkovito in varčno. Učinkovitost in varčnost sta bila v preteklosti ključna za preživetje, zato lahko podobno naravno gibanje še vedno vidimo pri ljudeh iz manj razvitih predelov sveta.

Prekomerno napete mišice prav tako onemogočajo prosto gibanje telesa v vseh smereh. Ker je vzorec kronične napetosti mišic pri vsakem človeku nekoliko drugačen, to določa tudi njegovo prostost gibanja.

Človek vedno manj raziskuje gibanje izven meja, ki jih določa zategnjenost mišic in tako postane gibanje na točno določen način in v točno določenih smereh del njega. Za spremembo tega in ponovno pridobitev svobode v gibanju je potrebno redno učenje. To pa terja čas za raziskovanje in pozornost za opazovanje. Obojega v sodobnem načinu življenja kronično primanjkuje.

V starosti ni treba biti okoren in neroden

Zmanjšana gibljivost in mobilnost, »zamrznjeni sklepi« ter nemoč v določenih obsegih giba so danes v razvitem svetu žal tako pogosti, da jih smatramo za normalne. Samodejno smatramo, da se bo star človek gibal vedno težje in bolj okorno, »ker tako pač je«.

Namesto sproščene in pokončne hoje lahko vidimo vedno več ljudi, ki stopicljajo, se zibajo kakor pingvini in so sključeni, kot da ne morejo več prenašati teže utrujene glave polne misli. Premikamo se v zamaknjenosti, s pozornostjo v prihodnosti ali preteklosti, zamrznjeni v središču telesa. Težave poskušamo reševati s tehnološkimi iznajdbami, najnaprednejšo opremo, stroji in roboti, ki delo opravljajo namesto nas.

A če pogledamo starejšo populacijo iz delov sveta, kjer morajo veliko več dela opraviti fizično in kjer živijo v manjšem pritisku »pomanjkanja časa«, se ti še pri visoki starosti gibajo lahkotno, sproščeno in brez težav. Sposobni so opravljati težaška dela in prenašati velike tovore, brez posledic obrab, izmučenosti in kroničnih bolečin. Tudi starejši ohranjajo igrivost otrok in sproščenost otroškega telesa.

Pri nas pa postaja razlika med gibanjem otrok in starejših vedno očitnejša. Gibanje skozi življenjski cikel postaja vedno bolj neurejeno, namesto da bi se razvijalo in s starostjo ter izkušnjami postajalo vedno kompleksnejše.

Bolečina je naša učiteljica, ne mučiteljica

Bolečina postaja vsakdanji spremljevalec sodobnega človeka, njeno odpravljanje je postala industrija zase. Išče se čudežna, hitra in nenaporna rešitev vseh težav (zdravila, naprave in inovacije), odgovornost pa z veseljem prelagamo na druge (maserje, fizioterapevte in terapevte vseh možnih drugih vrst).

Pri vsem tem pa pozabljamo, da nihče za nas ne more storiti ničesar, če sami nismo pripravljeni na spremembo. Te pa ne moremo doseči brez vložka dodatne energije, časa in pozornosti.

»Čudežna tableta« za težave sodobnega človeka torej vsebuje vseživljenjsko učenje, usmerjanje pozornosti in časa vase ter povečevanje prilagodljivosti.

(Povzeto po učbeniku za učitelja AEQ metode® 1. stopnje, Aleš Ernst)