“Že kot otrok sem čutila, da živim v dveh svetovih hkrati,” je rekla. “En je tisti realen, boleč in težek, drugega pa sem si začela ustvarjati v svoji glavi, da mi je bilo lepše in lažje.“
Ženska, ena od mojih strank, trpi za močnimi občutki strahu in negotovosti, ima epizode depresije in se na sploh počuti ujeto.
“Zadnja leta se mi zdi, da preživljam samo še v glavi, v tem drugem svetu.” Ki pa je vedno manj stabilen in vedno manj lep.
Ko je realnost pretežka, da bi jo lahko prenesli, ustvarimo iluzijo
Ta ženska je zelo dobro in jasno ubesedila, kaj pomeni tako imenovana senzorno-motorna iluzija (SMI). Ta je posledica prehudih, pretežkih in prezahtevnih okoliščin, katerim smo podvrženi največkrat kot otroci, včasih pa seveda tudi kasneje v življenju (alkoholozem v družini, nasilni starši, čustven ali odkriti incest, zavrženost…). Ker takrat nismo zmožni prenesti realnosti, hkrati pa ne moremo pobegniti, se umakniti, nam ne preostane drugega, kot da uberemo zasilni izhod – odklop naredimo od telesa in občutkov (ustvarimo senzorno-motorno amnezijo; SMA), da bi lahko znotraj sebe ustvarili fiktivni svet, iluzijo, v kateri je lepše, lažje in bolj vzdržno.
Ta mehanizem je preživetveni in dobro deluje za svoj namen. Je pa verjetno jasno, da dolgoročno nosi s sabo kopico problemov. Človek je vedno bolj odvisen od ohranjanja te iluzije, saj njeno rušenje pomeni ogromen stres in pritisk na celoten sistem. Hkrati njeno vzdrževanje terja vedno več energije in pa vedno večjo SMA, ki jo človek ohranja z vztrajnim večanjem podzavestne (kronične) mišične napetosti. Povečuje se njegova notranja napetost, polašča se ga nemir in večno prisoten stran v slutnji tega, kaj se lahko zgodi, če iluzija naposled pade…
Vsaka iluzija enkrat pade in takrat pride depresija
Dlje kot vse skupaj traja, bolj je iluzija nestabilna in več mora človek vlagati v njeno ohranjanje. Takšni ljudje s(m)o podvrženi pretiravanju in odvisnostim, ki omogočajo doživljanje razbremenitve in lepega na račun zunanjih pomagal. In seveda na račun zdravja. Takšno stanje je dolgoročno nevzdržno in človek se bo primoran ali soočiti z realnostjo in padcem iluzije, ali pa bo čutil potrebo po vedno večjem samouničevalnem vedenju.
Bežni ali trajnejši uvidi v realnost narave in njegovih odnosov takšnega človeka pahnejo v depresijo in obup. Te epizode so lahko krajše ali pa trajajo dalj časa. To še poveča njegovo napetost, strah, anksioznost in stisko, ki jo doživlja, saj čuti, da izgublja kontrolo. Predaja pa je nekaj, česar se najbolj boji. Zato se tudi težko veže, ustvari globoke, trdne in trajne odnose.
Ok, kaj pa sedaj?
Ta ženska je že začela dolgo pot spremembe. Tekom programa se aktivno uči o svojih težavah, vzrokih zanje, o prej opisanih in drugih mehanizmih. Predvsem pa skozi prakso in izkušnjo AEQ vaj začenja spreminjat delovanje svojega telesa in uma. Zmanjšuje svojo SMA, ki ji omogoča vedno bolj realno čutiti, kaj je res in kaj iluzija. To si lahko dopusti narediti nekoliko bolj, saj je v procesu vodena in podprta s strani učitelja, mentorja, ki ji daje logične in smiselne razlaga njenih doživljanj, reakcij in izkušenj. Več razumevanja pomeni manj strahu. Manj strahu pomeni manjši telesni odziv nazaj v zakrčenost. Manj zakrčenosti omogoči manj odpora in manj odpora dopusti, da lažje deluje, misli in čuti drugače, kot v preteklosti. Spreminja torej preteklost, svoje dosedanje vedenje, da bi ustvarila nekaj novega.
Manjša SMA ji omogoča nove izkušnje in drugačno delovanje, ki sproži čustvene odzive. Ti ji omogočajo (zaradi novega razumevanja in boljšega zavestnega nadzora nad gibanjem in vedenjem) postopno dvigati čustveno zrelost in se počasi soočati s tistim, s čimer se v preteklosti ni zmogla in ni znala. Tako na svojo preteklost zmore pogledati na nov, drugačen in bolj zrel način in temu primerno tudi spreminjati svoje vedenje. Pozitivna izkušnja (čeprav ne popolna) ji da motivacijo, da nadaljuje s tem delovanjem in se vedno bolj mojstri, vedno bolj lupi plasti in si dovoli vedno več čutiti.
Ne gre na hitro, a se da!
Ta proces traja, najverjetneje niti ne mesece, ampak leta. A se da. In rast in izboljšave se dogajajo ves čas. Iluzija se zmanjšuje, vedno več časa pa lahko preživi v telesu in njegovih občutkih, brez potrebe po bežanju. Tako bolj polno okuša življenje, si dovoli biti odprta in tudi ranljiva, kar ji omogoča globlje povezovanje s soljudmi. To pa je tisto, kar daje smisel življenju, za razliko od začetnega stanja, kjer se ni mogla pogovarjati z nikomer iskreno in avtentično.
