Sodobni človek v državah razvitega sveta danes ima na voljo in porabi v povprečju veliko več energije, kot v času pred industrijsko revolucijo. Samo v zadnjih dobrih 200 letih smo porabo svetovne letne energije dvignili za več kot 25-krat. Povprečen Američan danes porabi okrog 240,000 kcal dnevno (ne njegovo telo, ampak stroji in tehnologija, ki jo uporablja), medtem kot je primitiven človek v začetku človeške zgodovine porabil okrog 3000 kcal dnevno. Ta drastičen dvig razpoložljive energije so nam omogočili izumi strojev in naprav, ki namesto nas opravljajo delo.
S povečevanjem deleža opravljenega dela s strani strojev in tehnologije se je hitro zmanjševala potreba človeka po gibanju, zaradi povečane razpoložljive energije pa potreba po učinkovitem gibanju. Poleg tega si je človek postopoma urejal življenjsko okolje vse bolj svojim potrebam in načinu življenja primerno, kar pomeni predvsem manj nevarnosti in nepredvidljivih okoliščin. Primitivni človek lovec-nabiralec je moral biti ves čas na preži, zavesten in priseben, ko se je premikal skozi kompleksen in nepredvidljiv svet okrog sebe, saj je lahko vsaka nepozornost in vsak neprimeren gib pomenil življenjsko nevarnost. Njegova potreba po pozornosti in neprestanem učenju učinkovitejšega gibanja je bila ključnega pomena za preživetje.
Danes se lahko brez večjih nevarnosti sprehodimo iz enega konca mesta na drugega in ob tem gledamo v telefon ali razmišljamo o počitnicah čez dva tedna, da se na koncu niti ne spomnimo prehojene poti. Bolj urejeno okolje zahteva manj kompleksno gibanje, manj kompleksno gibanje pa zahteva manj učenja za usvajanje in ohranjanje gibalnih sposobnosti. Poleg tega nam zaradi dviga razpoložljive energije kronično zmanjkuje časa za razvoj telesnih sposobnosti, saj nas hiter tempo življenja, ki nam ga omogočajo stroji in tehnologija, sili v bezljanje in nepozorno večopravilnost. Samo ta nam namreč v trenutnem sistemu omogoča biti konkurenčni. Svojo pozornost, energijo in znanje tako danes usmerjamo v povečevanje učinkovitosti tehnologije, namesto v povečevanje učinkovitosti našega delovanja.
S tem ko je potreba po gibalnem učenju manjša je manjša tudi pozornost, ki jo usmerjamo v telo in v izboljševanje telesnih procesov, posebej gibanja. Okoliščine nam omogočajo večjo pozornost navzven, večjo uporabo kvantnega delovanja zavesti, ki se iz sedanjosti odmika v prihodnost ali preteklost. S tem se ustvarja vedno večji razkorak med zavestjo na eni strani ter telesom in podzavestjo, ki sta ves čas prisotna v tukaj in zdaj, na drugi. Vsi pogoji za rojstvo senzo-motorične amnezije (SMA) so tako izpolnjeni.
Viška energije v naših telesih ne znamo učinkovito izrabljati. Ceni se predvsem, da v čim krajšem času opravimo čim več in se tako postavlja kvantiteto pred kvaliteto. Ker je v trenutni gospodarski ureditvi proizvodnja in prodaja energije ena najpomembnejših panog, je seveda vse usmerjeno v povečevanje porabe le-te za vsako ceno.
Vendar človeško telo ni bilo narejeno za takšen način življenja, predvsem pa je razvoj v zadnjih stoletjih prehiter, preskok pa prevelik, da bi se telesno nanj lahko prilagodili. Prišli smo torej do točke, ko se nam za samo golo preživetje skoraj ni potrebno več premikati, pa vendar naš gibalni stroj (telo) še vedno potrebujemo dobro delujoč, če želimo živeti brez bolečin in kroničnih težav. Zaenkrat namreč še ne znamo integrirati zavesti v tehnologijo in stroje. Eden največjih izzivov modernega časa je zato zagotovo, kako spet poiskati čas, pozornosti in energijo pa usmeriti v učenje in izpopolnjevanje učinkovitega gibanja, občutenja telesa in zmanjševanje SMA. Ta problem skoraj povsem neopažen prihaja skozi zadnja vrata, a nas bo že v precej kratkem času močno zadel ter tako zahteval vračanje v ravnovesje, ki je eden od glavnih zakonov, po katerih deluje vesolje. Kakšno bo to vračanje, pa je povsem odvisno od našega nadaljnjega vedenja, delovanja in akcije.
(Povzeto po učbeniku za učitelja AEQ metode® 1. stopnje, Aleš Ernst)
