Sodobna kultura slavi um in razum. Kaj pa telo?
Zdi se, da dlje kot je človek od življenja v stiku z naravo, težje najde smisel življenja. Bolj kot smo ločeni od narave, bolj se ločujemo od pristnega in globokega stika z lastnim telesom, hkrati pa se zapletamo vedno globlje v um, njegove predstave, analize in tudi iluzije.
Delovanje uma, logiko in znanstveni pristop predvsem v zahodni kulturi poveličujemo in jim dajemo absolutno veljavo, medtem ko so intuicija, notranje občutenje in modrost umaknjeni nekam na rob sprejemljivega oziroma mističnega, če ne celo šarlatanskega. Problem je v tem, da so ti drugi vsi močno povezani s telesom in občutki znotraj njega, kar pa sodobni človek doživlja prej kot moteče in ovirajoče pri doseganju zastavljenih ciljev, napredka in ekonomsko-gospodarske rasti.
V paradigmi neprestane rasti (kar je zopet iluzija, saj nič v naravi ne raste v nedogled) se človek vedno bolj istoveti s svojim umom, mišljenjem in prepričanji. Ti namreč delujejo hitro in neposredno in so kot takšni prikladni za visok tempo življenja, v katerem so močna čustva ter globoki odnosi moteči faktor, saj je za ukvarjanje z njimi potrebnega veliko časa in pozornosti. Predvsem pa je potreben dovolj velik in jasen stik s telesom. Materializirano telo je v svojem delovanju inertno in veliko počasnejše kot nematerialen-energijski um in tako manj prikladno za upoštevanje, saj zahteva počasnejši ritem življenja in delovanja.
Obstaja pa še globlja zabloda, v kateri živimo.
Gre namreč za to, da v osnovi um in telo sploh nista dva ločena pojava. V sistemu telo-um namreč obstaja čutilno-gibalna zanka, po kateri neprestano tečejo informacije o tem, kaj s telesnimi receptorji zaznavamo, katere um obdela in pošlje dalje kot ukaz za odziv (gib, vedenje). Če dobro pomislimo, nikjer v tej zanki ni točne in jasne točke, kjer bi rekli, da se telo konča in um začne. Ali obratno. Um se preliva v telo skozi ukaze, kot se telo preliva v um skozi zaznavne informacije. Tudi starodavne tradicije, religije in duhovni nauki učijo o enotnosti uma in telesa. Z mislijo na hojo po visoki stavbi lahko v telesu vzbudimo občutke strahu, prav tako kot nam bežen občutek strahu v telesu porodi kup misli o divjih živalih ali duhovih, ko hodimo po temnem gozdu.
Koncept, da sta telo in um dve ločeni stvari, nam olajša razumevanje in komunikacijo. V resnici pa je to samo druga plat istega kovanca, kateri je na najosnovnejšem nivoju sestavljen iz življenjske energije. Ta se zbira v središču trupa – trebušni votlini, od koder se potem giba proti periferiji z namenom vplivanja na okolje skozi vedenje in delovanje. Življenjsko energijo človek ustvarja s pretvarjanjem kemične v biološko energijo – s pretvorbo hrane in tekočin ob prisotnosti kisika in ogljikovega dioksida. Dihanje ima torej ključno vlogo v ustvarjanju življenjske energije in določanju njenega nivoja, ki je potem na razpolago za delovanje telo-um ustroja. Dihanje je tako tudi most med telesnim in umskim delom človeka in s svojo pravilnostjo ter učinkovitostjo kaže na povezanost teh dveh, ob večji neučinkovitosti dihanja pa je tudi ločenost med njima praviloma večja.
Telo je temelj naše moči. Ločeni od njega smo ločeni od moči.
Občutek ločenosti človek ustvarja s povišano zakrčenostjo skeletnih mišic, saj s tem ustvari oklep – slabo propustno membrano -, ki omejuje prost pretok informacij iz notranjega vrelca na površinski, zavestni del. Takšen človek bo zavestno razumel, da ga definira tudi telo, a občutil tega zares ne bo. Pomanjkanje te izkušnje pa bo globoko v njem ustvarjalo dvom v to dejstvo, kar še pridoda k prej napisani paradigmi, kjer je um poveličevan, pomen telesa pa pomanjšan. Človek je v takšnem stanju odklopljen od pomembnega vira informacij, ki jih predstavljajo njegovi notranji občutki – intuicija, modrost in védenje. Povišana kronična napetost in togost mišic vpliva tudi na manjšo učinkovitost dihanja, kar zmanjša pretvorbo kemične v življenjsko energijo in s tem še dodatno vpliva na manjšo intenzivnost in pritisk notranjih impulzov proti površju membrane (in s tem zavesti).
Ko se človek znajde v težkih situacijah in ima željo ali potrebo po spremembi, bo ob občutku ločenosti uma in telesa (in pogosto celo superiornosti uma nad telesom) hitro podlegel težnji, da bi spremenil svoj um in težave rešil na ta način. Spreminjanje (zavestnega) uma je namreč lažje in hitrejše in se zdi privlačnejše, saj terja manj vložka za občutek spremembe. Veliko lažje na ta način namreč zaobidemo občutke in spomine, ki jih nosi telo. A kaj, ko ta se ta sprememba največkrat pokaže za kratkotrajno in na trhlih nogah. Telo kot zbiralnik energije in tudi spominov je namreč izjemnega pomena za ustvarjanje sprememb. Imeti moč, zmožnost in znanje za občutenje kakovosti naše notranje energije in njeno zavestno usmerjanje je pravi ključ do korenite spremembe.
Takrat namreč vplivamo na obe plati kovanca hkrati – telo in um sodelujeta v samo-spoznavanju, izkušanju, razumevanju in preobražanju celostne situacije. Takrat smo integrirana osebnost, celostna in ne ločena. Tako se energija ne rabi razpršiti v dva dela, ampak teče po isti strugi, kar ji daje večjo prodornost in možnost vplivanja na okolico.
Če bi bilo naše otroštvo res lepo, ne bi imeli telesnih težav.
Pridobivanje sposobnosti premika iz uma ter razmišljanja v občutenje in izkušnjo je danes ena ključnih, če želimo ohraniti zdravo ravnovesje in normalno delovanje človeka in družbe. Takšno delovanje namreč spremeni razumevanje v dojemanje, teorijo prestavi v prakso. A soočanje s tem, kar nosimo globoko v sebi v obliki občutkov in potlačenih čustev, je boleče, neprijetno in za marsikoga strašljivo.
Ločenost uma od telesa se je večinoma zgodila z dobrim razlogom že zgodaj v življenju posameznika – imela je namreč zaščitno funkcijo, saj otrok ni mogel, smel ali znal dovolj vplivati na svoje doživljanje in izražanje občutkov skozi čustva, ki mu jih je budilo dogajanje v okolici. S povišanjem togosti mišičnega oklepa in zmanjšanjem učinkovitosti dihanja je dosegel manjšo verjetnost spontanega delovanja in izražanja ter s tem preprečil neželene ali potencialno nevarne odzive okolja nanj.
Takšen človek, ki je sedaj odrasel, še vedno v sebi nosi strah pred prostim in svobodnim občutenjem impulzov iz notranjosti, torej ga je strah tudi imeti prosto povezavo s telesom. Um, ki je navidezno ločen od telesa, tako ohranja iluzijo, da ima nadzor in je vse v najlepšem redu. A v telesu je kup nereda še iz časa otroštva, ki ga ne more pospraviti nihče drug, kot ravno ta isti um. Takšen človek je tudi nesposoben najti globlji smisel in namen v življenju, saj skozenj potuje samo polovičen in se zaradi ločenosti znotraj sebe ne počuti celosten.
Skozi trnje do zvezd.
Tako živi v konstantnem pomanjkanju in iskanju, poskušajoč zadovoljiti svojo praznino z razno raznimi zunanjimi pomagali, odvisnostmi ali pretiravanji, da bi se počutil dovolj živega. Seveda pa je to nemogoče, vse dokler ne postane zopet celosten in doživi neločljivo povezanost telesa in uma, za kar pa mora iti skozi svoje največje in najgloblje strahove in odpor.
Ne zaveda se, da je danes drugačen človek, kot je bil takrat, ko je ločenost ustvaril. Je človek z veliko več izkušnjami, znanjem, močjo in razumevanjem, kar mu daje sposobnost na pretekle izkušnje in doživljanje pogledati z drugačno perspektivo. In je sposoben drugače prenesti močne občutke, s katerimi se je soočal kot nemočen ali prestrašen otrok. A za to je treba vplivati tudi in predvsem na telesne procese, ki v primeru močnega stresa prevzamejo nadzor nad situacijo.
Opazovanje in spreminjanje gibanja v AEQ vajah, vplivanje na spremembo dihalnih vzorcev in vedno večje razumevanje situacije, v kateri smo bili takrat in te, v kateri smo sedaj, nam postopoma omogoči soočanje s tem, kar je v nas – strahovi, praznino in občutki nesmisla. Z večjim razumevanjem in osvetljevanjem teme se strah vedno bolj umika sprejemanju realnosti.
Če želimo najti smisel življenja in v polnosti živeti, potrebujemo telo.
Resnično spoznanje tega sveta lahko izkusimo in občutimo preko telesa. V njem se rojevajo in z njim izkušamo paleto občutkov in čustev, hrepenenje, ljubezen, strast, jezo, žalost, bes in pristno otroško radost. Vse to je funkcija telesa, brez doživljanja katerega okrnemo svoje doživljanje življenja. A če telesu ne zaupamo in ga smatramo za podrejenega, šibkega in oviro, se seveda ne moremo in ne upamo predati temu, da bi prevzelo kontrolo, kadar je to potrebno. Ne poslušamo ga, da smo utrujeni, zaspani, prehitri, lačni ali siti. Ne razumemo, kakšne so naše potrebe, ampak ves čas ugibamo in v tem primeru smo lahko natančni pri zadovoljevanju zgolj po sreči ali naključju.
Če delujemo ločeni – um vleče v svojo smer, medtem ko telo potrebuje nekaj svojega – to ustvarja znotraj nas prepad in nered (entropijo). Povišana entropija pa se kaže v povečani pojavnosti kroničnih stanj, težav in bolečin. V »starostnih« težavah, čeprav starost nima toliko opravka s tem, kot ga ima ta naša notranja razpoka. Red (sintropijo) znotraj nas (in posledično zunaj nas) lahko ustvarjamo in ohranjamo zgolj z večanjem povezanosti dveh polarnosti, ki to nista – telesa in uma.
In to je glavni in prvotni namen AEQ vaj in AEQ dihalnih vaj, s katerimi vlagamo obilje pozornosti v telesne občutke med gibanjem in dihanjem, v opazovanje lastnih zaznav in razumevanje samih sebe. Predvsem dihanje zelo močno vpliva na povezavo med telesnim in umskim, zavednim in nezavednim, saj zavestna sprememba dihalnega vzorca vpliva na vse življenjske in telesne funkcije.
Zaključek
Človek zaenkrat še ni našel načina, da bi zavest prenesel v računalnik ali na kakšen drug medij in tako ostajamo »ujeti« v telesu, s katerim doživljamo realnost. Če želimo živeti dobro in zdravo, bomo morali povečati skrb za telo in ga sprejeti kot izjemno pomemben del sebe. Še več, ugotoviti moramo, da je šele z združevanjem telesnega in umskega vidika naše delovanje lahko avtentično, prodorno, sproščeno in ustvarjalno.
Združevanje in uravnovešeno upravljanje kvantnega dela zavesti in materialnega dela telesa nam da izjemno kombinacijo, s katero lahko ostanemo prizemljeni in realno doživljamo vpliv časa in gravitacije, hkrati pa smo izjemno ustvarjalni, povezani z virom idej in vizij, sposobni načrtovati v prihodnost in analizirati preteklost.
Zapis je nastal kot domača naloga v procesu izobraževanja za učitelja AEQ dihanja 1. stopnje, katerega avtor je Aleš Ernst.
