Kaj je senzorno-motorična amnezija?

Za opis senzorno-motorične amnezije (SMA) bom uporabil naslednjo prispodobo:

Kadar so ceste čiste in suhe lahko ob upoštevanju prometnih predpisov promet teče neovirano, tekoče in urejeno. Ko zapade sneg ali če postanejo vozniki napeti in poizkušajo izsiliti hitrejše premikanje, kot jim to omogoča trenutna situacija, se poveča možnost nesreč, zastojev in prometnega kaosa.

Nekaj podobnega, kot na cestah, se ves čas dogaja v našem telesu – ceste predstavljajo živčne poti po katerih potujejo signali – avtomobili – med možgani in mišicami. Na ta način prenašajo senzorne informacije o stanju mišične napetosti in dolžine v možgane, da bi ti stanje ovrednotili in poslali nov paket motoričnih informacij in navodil o ohranitvi ali primerni spremembi stanja nazaj v mišice. Promet v naših telesih se nikoli ne ustavi, dokler smo živi.

Vendar pa ta isti promet ne teče vedno povsem tekoče. Lahko bi rekli, da zapade sneg in ceste postanejo slabše prevozne, poti zabrisane. Poveča se nered. Zaradi preobremenjenosti naše zavesti in usmerjenosti le-te izven telesa, se tako občasno kakšna pošiljka senzornih informacij (ali njen del) nekje na poti izgubi ali pade s prikolice. Centralni živčni sistem, ki ga predstavljajo možgani, tako pri svojem odločanju o naslednjem ukazu in akciji ne operira s popolnimi informacijami in predstavo o dejanskem stanju. Tako se kaj lahko zgodi, da mišicam izda ukaz za akcijo, ki ni najbolj učinkovita ali primerna, glede na potrebe. Neprimernega odziva zaradi nadaljnje izgube informacij v novem krogu te povratne zanke možgani spet ne zaznajo in njihova predstava realnih okoliščin je še bolj popačena, čemur sledi nov neustrezen ukaz … Malo po malo se na ta način povečuje senzorno-motorična amnezija (SMA).

Teh malih odklonov v naših odzivih na dejansko stanje in potrebe ne opazimo zaradi povečane avtomatizacije gibanja in vedenja, ki ji botrujeta okolica in sistem, saj posameznika silita v vedno večjo usmerjanje pozornosti navzven in vedno manj vase. Ne vzamemo si več časa za opazovanje in ovrednotenje našega vedenja ter s tem učenje boljšega, učinkovitejšega delovanja. Povedano drugače – v našem sistemu se povečuje nered, saj ga »pozabimo« redno vzdrževati in čistiti. Ta nered se prenaša v naša delovanje in odzivanje na okoliščine, kar povzroča še več nereda v in okoli nas. Človek postaja raztresen, vedno v naglici in neurejen.

Ta nered posledično še bolj ovira pretok informacij po naših notranjih cestah. Napenjanje in sproščanje mišic pri gibanju ni več usklajeno in gibanje postaja neučinkovito. Za dosego želenih rezultatov potrebujemo vedno več truda in poizkušanja, neuspehi in nejevolja se povečujejo. Preseganje naših dejanskih sposobnosti z močjo volje samo še poveča neobčutljivost na signale, da smo narobe zavili, ki nam jih pošilja telo. Tako SMA hrani samo sebe.

Izstop iz tega začaranega kroga nezadovoljstva, bolečin, frustracij in zaletavanja v zid je lahko edino tam, kjer se je celotna zadeva zapletla – pri izboljševanju pretoka informacij med možgani in mišicami. Čiščenje cest in vse navlake, ki se je nabrala, lahko dosežemo z izvajanjem somatskih vaj, ki povečujejo občutenje dejanskega stanja mišične napetosti in dolžine. Šele z redno vadbo gibanja, v katerega usmerjamo vso zavestno pozornost, lahko zopet pridobimo vpogled v to, kaj se dejansko dogaja v našem telesu in s tem povečamo možnost izvedbe ustreznejše akcije. Spet začnemo povečevati red in s tem zmanjšamo energijo, ki jo moramo v gibanje vložiti. Z enakim vložkom energije smo sposobni opravljati vse kompleksnejše naloge. S tem se povrne zadovoljstvo in užitek pri opravljanju vsakodnevnih opravil, poveča se nam volja do življenja in ustvarjalnost.

(Povzeto po učbeniku za učitelja AEQ metode® 1. stopnje, Aleš Ernst)