Čustveno stanje se vedno odraža v telesnem odzivu
Oseba, ki jo je pogosto strah, refleksno ob tem napne trebuh in zakrči diafragmo. To dvoje prepreči, da bi premočni občutki prišli do zavesti in jo s tem hromili. Napet trebuh in diafragma otežita dihanje, ga skrajšata in naredita plitkejšega. To vpliva na manjšo produkcijo življenjske energije, saj vnašamo manj goriva, kot bi bilo optimalno potrebno.
Manj življenjske energije dodatno vpliva na zmanjšanje intenzivnosti občutkov in oseba lahko deluje kolikor-toliko normalno. A njena sposobnost prepoznavanja, soočanja z in učinkovitega izražanja čustev ostaja nizka. To vpliva na njeno manjšo sposobnost vplivanja na okolico na želen način oziroma povedano drugače – nima dovolj visoke sposobnosti ustvarjanja želenih sprememb v okolju, ki jo moti, ovira, ogroža ali omejuje. Zaradi tega se počuti nebogljeno, nesamozavestno in je še dodatno prestrašena.
Strah pa aktivira trebuh in zakrči diafragmo …
Kje in kako prekiniti začaran cikel?
Oseba mora nazaj pridobiti sposobnost nadzorovanega in hotenega sproščanja mišic, ki jo je izgubila ob dolgo trajajočem napenjanju ob poskusih ublažitve občutenja notranjega nemira. S povračanjem sposobnosti sproščanja bo hkrati pridobivala povišano zavedanje in občutenje realnega stanja – boljšo povezavo med zavestjo in telesom.
Bolj sproščene mišice pomenijo tanjši oklep okrog trupa, zato signali iz mišic lažje in natančneje pridejo do zavesti. Ta potem lažje realno presodi, kaj z njimi narediti. Ob učenju sproščanja mišic osebo tudi poučujemo o procesih, ki so pripeljali do njenega stanja in kaj se bo dogajalo med vzpostavljanju nove normalnosti. Te informacije ji omogočijo večje sprejemanje procesa in manj odpora, kar prepreči prehitro vrnitev v prejšnje stanje.
Oseba s sproščanjem mišic, ki vpliva tudi na poglobljeno in polnejše dihanje, dobi dostop do viška življenjske energije, ki so ga mišice prej porabljale za krčenje. Skupaj s tanjšanjem oklepa se njeni notranji občutki zato začnejo vedno bolj in močneje prebijati do zavesti. Oseba jih sedaj malo po malo lažje sprejme in se jih bolj upa občutiti, saj razume proces in logiko delovanja.
Počasi prihaja na površje vedno več občutkov oziroma jih oseba zaradi manjše napetosti mišic prej začuti in tako prepozna. To ji omogoči, da v različnih situacijah prej zazna, kaj se v njej dogaja in kakšen odziv se pripravlja (glede na dosedanji avtomatizem). To spoznanje ji da moč, da na odziv vpliva – ga spremeni, prilagodi, prestavi v času …
S tem deluje drugače, kot bi sicer vedno in na ta način njena drugačna akcija izzove tudi temu primerno drugačno reakcijo okolja. Oseba uspe doseči tako željeno spremembo in lahko nato oceni, ali je bila ta sprememba v smeri na bolje ali slabše. Tako s poskušanjem in napakami počasi popravlja svoje vedenje, delovanje in odzive, dokler ne doseže želene smeri ali cilja.
Opolnomočena za pozitivno izkušnjo postane samozavestnejša (saj ima tudi več samo-zavedanja) in bolj sproščena, saj čuti, da je bolj kos izzivom ali nepredvidljivim situacijam.
