Ne moremo biti v polnosti srečni, če ne znamo in ne zmoremo biti v polnosti žalostni.
Občutiti polnost življenja – biti vitalen – pomeni neovirano doživljati celoten spekter občutkov in čustev, tako pozitivnih kot negativnih. In ne moremo biti v polnosti srečni, če ne znamo in ne zmoremo biti v polnosti žalostni, ko je to primerno in potrebno.
Ljudje se že kot otroci hitro začnemo učiti, katera čustva in notranja stanja so bolj primerna za izražanje in s katerimi povzročimo v okolju za nas neprijetno reakcijo. Je pač tako, da družbene navade in duh časa določajo, kako in na kakšen način se je primerno vesti, izražati in čustvovati ter kaj je na drugi strani nezaželeno in moteče.
Da bi ljudje lahko sobivali in držali neko družbeno strukturo, je pomembno, da znamo omejiti ali prilagoditi svoje vedenje, ko je to potrebno. Ne moremo brezglavo kričati na vsakogar, ki nas ujezi ali pasti v histeričen jok, vsakič ko v trgovini zmanjka naše najljubše majoneze. Takšno vedenje lahko opazujemo pri malčkih in otrocih, ki svoje čustvene reakcije še težko razumejo in nadzorujejo, zato ga njim tudi ne zamerimo. Medtem bi debelo gledali odraslega, ki bi se vedel na enak način in ga hitro označili za nezrelega ali celo kaj hujšega.
Prilagajanje čustev ni enako kot njihovo potlačevanje
Prilagajanje čustvenih reakcij je torej smiselno, koristno in potrebno, da lahko kot družba delujemo učinkovito. Problem se pojavi, ko določene čustvene reakcije oseba zadržuje in omejuje vedno ali dovolj pogosto, da to omejevanje postane navada – iz zavestnega omejevanja zaradi dovolj pogostega ponavljanja preide v podzavestni vzorec, ki se ga oseba ne zaveda več. Takrat govorimo o potlačitvi čustev, ki pa ima globoke in dolgoročno precej neugodne posledice na delovanje telesa in zdravje.
Zadržanje čustvenih reakcij se dogaja v telesni membrani – pasu prečno-progastih mišic na površini telesa. Te so pod našim zavestnim nadzorom in jih zato lahko po želji bolj ali manj napnemo. Večja napetost bo omejila svobodo gibanja in posledično vedenja/izražanja, s čimer bomo torej zmanjšali intenzivnost nekega odziva.
Ob tem se bomo občutkov še vedno zavedali, zavedali se bomo, da smo na primer jezni, čutili premikanje energije znotraj nas in poznali vzrok za jezo, a se bomo zavestno odločili, da je ne izrazimo spontano. Ko nam recimo šef na delu po nepotrebnem da neprijetno opazko, s čimer nas razjezi, se lahko tega v polnosti zavedamo, a ga ne bomo poslali v tri krasne ali mu primazali zaušnice, ker se zavedamo potencialnih posledic takšne reakcije.
Potlačevanje nas odreže od samih sebe
Na drugi strani pa v primeru kronične in podzavestne potlačitve reakcije prihaja do tega, da so določeni deli membrane (mišic) ves čas pod povišano napetostjo, s čimer preprečimo spontanost reakcije. Poleg višje napetosti membrane se zmanjša tudi njena občutljivost in tako se vedno manj zavedamo tudi ostalih komponent čustvene reakcije – želje po izražanju, lastnih misli, energije čustva.
Celoten čustveni odziv je torej potlačen na podzavestno raven in tako recimo ne čutimo želje ali potrebe po joku, tudi če se nam zgodi situacija, v kateri bi bilo popolnoma normalno in zdravo jokati (smrt bližnje osebe, razhod s partnerjem, izguba službe …). Ta kronično povišana napetost in neobčutljivost membrane potem predstavlja naš značajski oklep, ki definira karakter in osebnost posameznika.
Čutim, kakor diham
Povišana napetost mišičja zmanjša tudi učinkovitost dihanja, kar vpliva na nižjo raven produkcije življenjske energije, to pa potem zmanjša moč in intenzivnost notranjih procesov (čustvene reakcije). S tem še dodatno pripomoremo k zmanjšanju občutenja čustva, ki je tako manj moteč in ga lažje obvladamo (nezavedno).
Tega se dokaj hitro nauči že otrok – »bolj kot bom omejil učinkovitost lastnega dihanja, manj bom občutil neprijetne občutke iz notranjosti, ki jih iz takšnega ali drugačnega razloga ne morem, smem ali znam izraziti«. Žal takšna »vzgoja« in vplivanje na prilagajanje otrokovih odzivov velikokrat ni namenjena zgolj učenju otroka, kako naj bo družbeno funkcionalna oseba, ampak je posledica nizke čustvene zrelosti staršev, ki svoje travme in lastno nemoč s svojimi odzivi prenašajo na otroka (spet večinoma nezavedno).
Otroku zaradi nebogljenosti in popolne odvisnosti od staršev ne preostane drugega, kot da se nauči in navadi zadržati izražanje in občutenje določenih čustev (pride do potlačitve), s čimer se oddalji od vitalnosti in živahnosti tudi v odrasli dobi.
Zapis je nastal kot domača naloga v procesu izobraževanja za učitelja AEQ dihanja 1. stopnje, katerega avtor je Aleš Ernst.
