Kako zaznavamo svet?
Ko se v naši okolici zgodi nekaj, kar vpliva na nas, to zaznamo z našim čutilnim sistemom – zagledamo, zaslišimo, zavonjamo ali začutimo. To informacijo o dogodku sprejme centralni živčni sistem, jo obdela in glede na rezultat te zapletene obdelave izda ukaz, kaj v telesu naj se spremeni, premakne, prilagodi v odziv na dogodek. To je normalen način človeka za interakcijo z okoljem.
Da pa bi bili odzivi hitrejši in učinkovitejši, se veliko naših odzivov dogaja na nivoju refleksov, torej brez zavestne obdelave podatkov in odločanja – tako rekoč avtomatično. Ta način delovanja je evolucijsko izjemno uspešen in koristen, a nam hkrati povzroča težave v današnjem, tako zelo spremenjenem okolju.
Dražljajev, ki sprožajo refleksne telesne odzive, je namreč v obilju in si pogosto sledijo tako hitro, da telo nima časa enega odziva izklopiti, preden se pojavi potreba po novem. Mišične napetosti, ki jih refleksi sprožajo, tako postanejo stalne in nehotne oziroma neopažene. To pomeni, da smo izgubili nadzor nad določenim gibom, hkrati pa telesnih odzivov več ne čutimo in zaznavamo. Ta pojav se imenuje čutilno-gibalna amnezija (ČGA).
Posledice čutilno-gibalne amnezije
ČGA torej nastane kot logična posledica skupka našega evolucijskega ustroja in okolja (načina življenja), v katerem živimo. Kronična izpostavljenost veliko stresorjem, zmanjšana potreba po kompleksnosti gibanja zaradi sintropije (urejenosti) življenjskega prostora (mesta) in usmerjenost pozornosti navzven, ki je značilna za današnjo družbo, so glavni vzroki za nastanek ČGA. Ta pa je glavni vzrok povečane pojavnosti kroničnih bolečin in težav v družbi.
ČGA se največkrat najbolj izraža v središču našega trupa – mišicah trebuha in hrbta, na stiku medenice in prsnega koša. Ob tem ne čudi dejstvo, da je bolečina v spodnjem delu hrbta najpogosteje poročana mišično-skeletna težava na svetu. ČGA torej povzroči, da posameznik ni več sposoben nadzorovati in občutiti mišic ali delov telesa, ki jih je prizadela. Prav ne-občutenje in ne-zavedanje problema predstavlja še dodatno težavo pri njegovem reševanju.
Ko je ČGA enkrat prisotna, so namreč vsi nadaljnji telesni refleksi in odzivi še bolj neustrezni (pretirani ali premili), kar vodi v še večjo zmedo in neučinkovitost v gibanju in delovanju, človek pa se tega sploh ne zaveda. ČGA tako hrani samo sebe in vodi v spiralo vse večje neučinkovitosti in nereda, kar človek občuti kot izrazito neugodno, a hkrati ne zna določiti, kaj je njegov problem.
Kako nazaj?
Da bi razbili ta začarani cikel in povrnili občutenje mišic in nadzor nad njimi, je potrebno mišice in telo redno pretegovati – izvajati pendikulacijo. Ta je naravni način za »resetiranje« mišične napetosti in povrnitev lahkotnosti ter učinkovitosti v gibanje. Človek ali žival, ki ga ČGA ni prizadela, ima naravno potrebo po pogostem pretegovanju. Ko pa se ČGA povečuje, se zmanjšuje tudi potreba in želja po pendikulaciji.
Druga pomembna komponenta spopadanja s ČGA pa je posvečanje zavestne pozornosti v gibanje in telo. Somatski pristop namreč spodbudi zavestni del možganov, da povečujejo sposobnost nadzora in čutenja mišic ter gibanja. S tem odpravlja osnovni vzrok za nastanek težav in nam pomaga ostajati bolj čuječi in pozorni na naše odzive ter delovanje. Z učenjem namernega poustvarjanja refleksnih odzivov pa se učimo te prepoznavati v zgodnjih fazah in tudi tega, kako jih izključiti, ko niso več potrebni ali prilagoditi njihovo intenzivnost, ko je ta neprimerna.
Refleksni odzivi namreč sami po sebi niso škodljivi in so potrebni za normalno delovanje človeka. Škodljivi postanejo, kadar so prepogosti, neprimerni ali celo nepotrebni glede na realno situacijo. Večja kot je ČGA, večji bo razkorak med odzivom, ki bi bil primeren za situacijo, in tistim, ki ga dejansko izvedemo.
Ali staranje povzroča ČGA?
Pogosto ponavljanje enih in istih odzivov ves čas aktivira iste vzorce mišične napetosti, ki sčasoma ostanejo aktivni tudi, ko je potreba po odzivu minila. To stanje lahko prepoznamo po telesni drži ali gibanju. Zmotno je namreč mišljenje, da so določene telesne drže posledica staranja. Staranje nima pri tem nič, razen tega, da je v življenju posameznika minilo dovolj časa, da je stanje mišičnih napetosti postalo kronično in »normalno«.
Z rednim posvečanjem časa, energije in pozornosti v učenje gibanja in proučevanjem AEQ metode® lahko postopoma zopet izboljšamo občutenje telesa ter s tem pridobimo nadzor nad mišičnimi odzivi. To nam omogoča zmanjšati negativne vplive okolja na telo, izboljšati zdravje in ohranjati lahkotnost ter učinkovitost gibanja tudi v pozno starost.
(Povzeto po učbeniku za učitelja AEQ metode® 1. stopnje, Aleš Ernst)
