Sprememba je edina stalnica v življenju. Vsaka stvar se ves čas spreminja, za človeka pa je precej pomembno dejstvo, ali se spreminja v smeri večje urejenosti, kompleksnosti in učinkovitejšega delovanja na okolico, kar označuje izraz sintropija, ali pa se premika v njeno nasprotje – entropijo. Ta izraz po 2. zakonu termodinamike pomeni količino neurejenosti sistema pa tudi količino energije, ki se ne more pretvoriti v delo.
Človekovemu začetnemu obdobju rasti, razvoja in povečevanja urejenosti ter kompleksnosti, ki se dogaja od oploditve, neizbežno sledi postopen obratni premik od urejenosti k neredu, zmanjšanje kompleksnosti. To je povsem naravni in vsakdanji proces in se dogaja vsem živim bitjem od določene točke njihovega razvoja dalje, saj predstavlja pot v razpad, razkroj in končno izničenje (smrt), ki je na koncu nekega cikla neizbežna.
Vendar pa hitrost tega procesa ni enaka za vse in jo je moč do določene mere upravljati. Kako hitro bomo drseli v entropijo in se po logiki razvite družbe ‘starali’, je odvisno predvsem od tega, koliko pomembnosti bomo pripisovali učenju in izboljševanju učinkovitosti delovanja našega telesa, torej v kaj bomo usmerjali našo energijo in čas. Če bomo več pozornosti namenjali učenju upravljanja z lastno energijo, učinkovitemu izražanju čustev in usklajevanju vedenja na zavestnem in podzavestnem nivoju, bomo entropijo upočasnili in zmanjšali njene učinke. Ti se kažejo predvsem v obliki bolezni, togosti, betežnosti, tegob in zmanjšanja življenjske energije.
Da so to pojavi, ki so normalni in jih povzroča staranje, je prevladujoče mnenje v razvitih družbah današnjega časa. Vendar, če bi o vplivu let na človeka vprašali koga iz bolj ‘primitivne’ družbe, bi se odgovor najbrž glasil bolj v smislu ‘staranje prinese zrelost, izkušnje in izboljšano sposobnost spopadanja s težavami in izzivi’. Najbrž o boleznih in telesnih tegobah ne bi preveč izgubljal besed.
Razlika v odgovoru bi nastala predvsem zaradi povečane senzorno-motorične amnezije (SMA), ki je nastala zaradi zmanjšane vloge učenja o lastnem telesu in občutkih pri človeku iz razvitega sveta. V slednjem posvečamo v glavnem (pre)malo časa, pozornosti in energije v izboljševanje občutenja, torej v spoznavanje lastnega notranjega sveta. Veliko več pozornosti je usmerjene navzven, v urejanje, izpopolnjevanje in prilagajanje okolja ter tehnologije. S tem naša okolica postaja vse bolj prilagojena človekovim potrebam, človek pa vse manj sposoben občutiti in zadovoljevati lastne potrebe. Okolica je v vse večji sintropiji (urejenosti), medtem ko naša telesa hitreje drsijo v entropijo, kaos oziroma neurejenost.
Učenje učinkovite pretvorbe naše energije v delo bi morala postati ena ključnih front, na kateri bomo uspešno pozdravili sodobnega človeka in družbo, ju rešili kroničnih bolezni, psihičnih težav, depresij in izgorelosti. Ker nam kronično primanjkuje časa, se vse manj poglobljeno učimo in raziskujemo svoj lasten notranji (občutki, čustva) in zunanji (telo, okolica) svet. Da bi se naučili boljšega delovanja je potrebno poizkušanje, opazovanje, analiziranje in ponovno poizkušanje. Čas, energija in usmerjena zavestna pozornost, ki pa nam povečini izgubljeno bega v prehitrem tempu življenja. Tako naše vedenje in delovanje vse bolj usmerja avtomatika (podzavest in telo), ki pa se ni sposobna dovolj hitro prilagajati na vse spremembe, ki se nas dotaknejo.
Pravijo, da se človek postara, ko se neha učiti. Učenje je torej ‘zdravilo’, ki lahko zmanjša in upočasni entropijo in s tem dalj časa ohranja človeka vitalnega, zdravega in zadovoljnega. In, kar je morda najpomembnejše, samostojnega.
(Povzeto po učbeniku za učitelja AEQ metode® 1. stopnje, Aleš Ernst)
