Navadno predpostavljamo, da ima nekdo, ki se ukvarja s športom, odlično razvit nadzor nad delom mišic in dobro povezavo med telesom in zavestjo. Pa je temu res tako?
Mišica počne dvoje – se napenja (krči, krajša) in sprošča (daljša). V tem procesu je sproščanje in daljšanje mišic prav tako pomembno, kot napenjanje in krajšanje. Če ne bi imeli sposobnosti sprostitve mišice, bi jo lahko napeli samo enkrat v življenju, potem pa bi ostala napeta in s tem neuporabna. Zato je ključnega pomena, da se aktivno učimo tudi sposobnosti sprostitve mišic – da se bo mišica po koncu napenjanja samodejno sprostila (in njena aktivnost padla na minimum), namreč ni samoumevno. Posameznik namreč nemalokrat izgubi sposobnost zavestnega in polnega podaljšanja in sprostitve mišice. To se lahko zgodi iz več razlogov, recimo zaradi prevelike pozornosti na povečevanje napetosti mišic, prevelikega stresa, usmerjenosti pozornosti navzven in v rezultat, nezavednega in avtomatiziranega gibanja, pritiskov okolice (tekmovanja, želja po dosežku, finančno breme) …
Takšen posameznik sedaj ni okrnjen samo za možnost polne sprostitve mišic, ampak je zmanjšana tudi njegova sposobnost napenjanja. Če ima namreč nekdo kronično napeto mišico na 30% polne napetosti (ker je ni sposoben zavestno popolnoma sprostiti), mu preostane samo še 70% območja napetosti, v katerem lahko mišico uporablja. S tem je tako zmanjšan njegov zavesten nadzor nad mišico in možnost njene polne uporabe. To ni optimalno za nekoga, ki se profesionalno ne ukvarja s telesom, kaj šele za športnika.
Zmanjšan nadzor nad delom mišic pomeni tudi manjši nadzor nad tem, katere mišice se bodo v gib vključevale in kdaj. S tem se poruši usklajenost (koordinacija) med krajšanjem mišic ene strani in hkratnim daljšanjem tistih na drugi strani (agonist-antagonist). Kadar je porušena ta usklajenost, gibanje postane bolj togo, neučinkovito in manj elegantno. Je kakor, da bi v avtu hkrati pritiskali na plin in imeli zategnjeno ročno zavoro. Takšno stanje torej onemogoča doseganje največje možne učinkovitosti gibanja – mojstrstva. Povečuje tudi porabo energije za enako opravljeno delo in s tem pride hitreje do utrujenosti, kar še nadalje zmanjša kakovost gibanja.
Na drugi strani je posameznik – športnik, ki ima odličen nadzor nad tem, katere mišice napenja in katere se ob tem daljšajo. V njegovem gibanju je več reda, usklajenosti in boljša koordinacija. Zato je gibanje lahkotnejše, bolj elegantno, učinkovito in sproščeno. Posledično lahko dosega boljše rezultate z manj vloženega truda in napora. Učenje usklajenosti in urejenosti v gibanju bi morala biti prioriteta vseh športnikov, saj le takšen pristop omogoča dolgoročno dviganje kakovosti izvedbe gibanja in hkrati pomembno zmanjšuje možnost pretreniranja, izgorelosti, poškodb.
Žal se veliko športnikov ujame v cikel, kjer čutijo, da so dosegli določen plato v svojih sposobnostih. Ker nimajo potrebnega znanja (informacijski vakuum), verjamejo, da bodo ta plato presegli, če vložijo v trening še več truda, volje in želje. A poskus, da bi presegli svoje sposobnosti zgolj z močjo volje je lahko uspešen le nekaj časa. Še tako močna volja bo enkrat popustila, ostalo pa bo izmučeno in utrujeno telo (in glava). Nemalokrat takšen pristop vodi v poškodbe, saj je upor telesa vedno večji – na vsak način bo namreč želelo sporočiti, da potrebuje počitek in čas za obnovo.
Boljša pot k preseganju platoja bi bila, da takšen športnik stopi korak nazaj in posveti več časa in pozornosti učenju bolj kakovostnega gibanja (namesto močnejšega, intenzivnejšega). V procesu vadbe je potrebno pozornost usmerjati v delo mišic, nadzor nad gibanjem in iskanjem učinkovitejše izvedbe. Takšen pristop na kratek rok morda ne bo tako zelo uspešen, vendar omogoča dolgoročnejši napredek brez prevelikih nihanj v formi, pripravljenosti in motivaciji. Takšen pristop ohranja ali povečuje sposobnost daljšanja in sprostitve mišic v pravem ritmu. Skozi vadbo se tako ves čas avtomatizirani gibi posodabljajo in prilagajajo novim okoliščinam.
Na drugi strani pa trening, ki temelji predvsem na čim več ponovitvah povečuje sposobnost krčenja mišic in močno avtomatizira gibanje, zaradi česar se zmanjšata zavestnost in pozornost ob gibanju. Športnik bo tako težje zaznal napako ali vzorec, ki ni optimalen, s čimer bo to pomanjkljivost tudi težje odpravil. Avtomatično in mehanično ponavljanje enakih gibanj brez večje vloge učenja je nemalokrat tudi monotono in dolgočasno, kar posamezniku zmanjšuje motivacijo in užitek v gibanju. Ko se začnejo pojavljati poškodbe ali ovire v gibanju, se pojavi tudi dvom v proces in lastne sposobnosti, zmanjša se samozavest in veselje do športa.
Pot k več užitka, zadovoljstva ob gibanju in napredku, ki prinaša dober rezultat, gre skozi povečevanje pozornosti na notranje občutke in sposobnosti daljšanja mišic. Vse to pa lahko dosežemo zgolj skozi povečevanje znanja – učenje.
Nace Janežič, učitelj gibanja in AEQ metode 1. stopnje
